Osrednja tema letošnjega Svetovnega dneva voda »Nikogar ne pustimo zadaj« naslavlja razvoj, ki mora temeljiti na varovanju in dostopnosti vode za vse. Ob zavedanju, da bilijoni ljudi po svetu živijo brez čiste vode, ne smemo pozabiti tudi na življenja vseh ostalih vrst organizmov, ki za svoj obstoj prav tako potrebujejo zadostno količino čiste vode.
Čeprav Slovenija velja za z vodo bogato državo, smo priča dejavnostim, nesrečam in izrednim naravnim dogodkom katerih rezultat je onesnaženje vode, pomanjkanje vode ali škoda na infrastrukturi. Ob vsej škodi, ki jo pri tem občutimo, pogosto pozabimo na škodo povzročeno naravi. Pomislimo – nekatere rastline in živali, ki živijo v vodi, so veliko bolj kot človek odvisne od zadostne količine čiste vode. Priznajmo so – za marsikatero nesrečo smo odgovorni sami. Prostorski razvoj na vodnih zemljiščih, prekomerna raba vode, utrjevanje strug vodotokov, neustrezno kmetovanje in ravnanje z odpadki uničujejo naše vode in življenje v njej.
V Sloveniji se krepi zavedanje o vseh dobrobitih, ki nam jih nudijo naravno ohranjeni potoki in reke. Vodotoki s tolmuni, brzicami, prodišči ter dovolj širokim grmovnim in drevesnim pasom so čistilne naprave za onesnaženo vodo, zadrževalniki vode za obdobje suše in obrambni prostori pred poplavami.
Ena naravovarstveno bolj vrednih rek v Sloveniji, je reka Mura. S pomočjo projektov tu skupaj z vodarji pripravljamo Akcijski načrt obnove rečnih in obrečnih habitatov ter doživljanja narave na območju Natura 2000 Mura. V pripravo so vključeni številni deležniki – od predstavnikov občin, nevladnih organizacij, ribiči, kmetijci, gozdarji pa do zasebnih lastnikov in splošne javnosti. Pripravljamo usklajen načrt ukrepov za izboljšanje ohranjenosti reke Mure, ki bo primerna za vsa živa bitja ob in na Muri. Pridobljena znanja in izkušnje celovitega načrtovanja upravljanja voda pa na osnovi tega načrta lahko prenesemo tudi na ostale vodotoke v Sloveniji.
Vir pitne vode v Sloveniji je podtalnica oz. podzemna voda. Kar na petdeset odstotkih površine Slovenije se pojavljajo kraške vode. Te imajo v primerjavi z ostalimi podzemnimi vodami zmanjšano samočistilno sposobnost. Posledično so kraške vode ob neustrezni kmetijski praksi gnojenja in uporabe pesticidov, nezadostnega čiščenja komunalnih voda, divjih odlagališč in nesreč ob ravnanju z odpadki, še bolj ranljive. Naš najbolj znan prebivalec kraškega podzemnega svet je človeška ribica. Na podlagi znanstvenih raziskav smo spoznali, da standardi, ki jih imamo za pitno vodo, ne zadostujejo za preživetje človeške ribice. Najbolj poznana je strupenost nitrata, za katerega je mejna koncentracija v pitni vodi 50 mg nitrata v litru vode, za človeško ribico pa je predlagana mejna koncentracija 9,2 mg nitrata v litru vode. Rezultati meritev kvalitete vode na kraških izvirih v veliko primerih kažejo na preseganje mejnih vrednosti nitrata za človeško ribico. Za doseganje predlaganih mejnih vrednosti so nujno potrebne spremembe – predvsem način kmetovanja in izboljšanje delovanja čistilnih naprav.
Z vodo se vsak dan srečujemo vsi. Ljudje jo uporabljamo jo kot hrano, v malo da ne vseh proizvodnih procesih, v kmetijstvu, gradbeništvu, v turistične namene in za sprostitev. Enako ali še bolj (organizmi, ki živijo v njej) pa jo potrebujejo vsa ostala živa bitja. Zavedajmo se omejenosti zalog vode in njene nenadomestljivosti!
Foto: V. Kukman, črni močeril
Foto: M. Zega
Foto: S. Jenčič, reka Mura
