Narava je neprecenljiva dobrina in za njeno varovanje si moramo vsi prizadevati.  Prizadevanja za varovanje naravnih bogastev in lepot narave segajo v začetek dvajsetega stoletja. Razvoj je prinesel tudi potrebo po ohranjanju narave in njenih virov in je danes osnova za oblikovanje in razvoj trajnostne oz. vzdržne družbe, ki s svojimi dejanji ne sme slabšati stanja generacijam, ki prihajajo za nami.

Zakaj naravo varujemo?

V predindustrijski dobi je bil vpliv človeka na naravo majhen. Sodobna družba pa s svojim razvojem in dejavnostmi naravi pogosto ne prizanaša. Pretirano črpanje in krčenje naravnih virov (les, prst, voda) puščajo pečat v okolju, v katerem živimo. Na drugi stani pa smo kot družba prepoznali tudi prednosti, ki nam jih narava daje. Iz teh spoznanj izhajajo prizadevanja za varovanje okolja in varstvo vseh oblik življenja.

Prva poklicna strokovna služba za varstvo narave je bila ustanovljena po drugi svetovni vojni. Njena naloga je bila tudi priprava izbora najvrednejših delov narave ali naše najpomembnejše naravne dediščine. Leta 1999 sprejeti Zakon o ohranjanju  narave je namesto izraza dediščina uvedel nov izraz »naravna vrednota«.
Naravne vrednote so poleg redkih, dragocenih ali znamenitih naravnih pojavov tudi drugi vredni pojavi, sestavine oziroma deli žive ali nežive narave, naravna območja ali deli naravnih območij, ekosistemi, krajina ali oblikovana narava.  Svoj pravni status pa so pridobile s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot leta 2004. Nekatera območja naravnih vrednot ali posamezni objekti so zaradi svojih izjemnih kvalitet tudi zavarovani in jih še posebej skrbno varujemo.

Biser med kamenjem?

Predstavljajmo si, da je množica naravnih oblik, pojavov in procesov, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju peščena plaža, skupek kamnov in kamenčkov. Le kako bi med njimi izbrati peščico najbolj  posebnih, vrednih, najlepših? Težko, le ob natančnem pogledu nanje lahko najdemo tiste podrobnosti, ki jih delajo posebne. Pri iskanju »posebnežev« si pomagamo z merili vrednotenja. Enako smo naredili z naravnimi vrednotami – med vrednejše prištevamo tiste naravne oblike, pojave in procese, ki so izjemni, tipični, kompleksno povezani, ohranjeni, redki, ekosistemsko ali znanstveno – raziskovalno pomembni ali so pričevalno pomembni. Naravne oblike, pojavi ali procesi pogosto zadostijo več merilom hkrati. Kot takšni očitno odstopajo od povprečja v naravi. Najboljši med najboljšimi so tisti, ki imajo velik pomen za Slovenijo ali imajo mednarodni pomen. V elitni razred naravnih vrednot državnega pomena sodi 36 % naravnih vrednot, pri tem pa niso štete jame, ki so vse, brez izjeme, naravne vrednote državnega pomena.
Glede na tiste lastnosti, po katerih vrednotimo dele narave, določamo zvrsti naravnih vrednot.

Različne lastnosti, različne zvrsti

Naravnim vrednotam določimo zvrsti glede na lastnosti oz. značilnosti naravnih pojavov in naravnih oblik. Ločimo geomorfološke podzemeljske, geomorfološke površinske, geološke, hidrološke, botanične, zoološke, drevesne, oblikovane,  krajinske naravne vrednote oz. minerale in fosile. Ker je narava močno prepleten sistem, ima mnogo pojavov različne vrste lastnosti in jih zato opredelimo z več zvrstmi:

Skrb za naravne vrednote

Človek s svojim načinom življenja neizbežno posega v naravo. Naravne vrednote pa, kot najvrednejše dele narave, ohranjamo z različnimi ukrepi varstva. Za varstvo vseh naravnih vrednot so v Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot  določene varstvene in razvojne usmeritve. Upoštevanje teh pri poseganju v naravo zagotavlja ohranjanje lastnosti zaradi katerih je del narave določen za naravno vrednoto.
Nekateri deli narave potrebujejo neposredno in aktivno varstvo. Ukrepov varstva je več in jih glede na pomen naravne vrednote izvajata država ali lokalna skupnost.
Na osnovi naravovarstvene vrednosti in praviloma tudi ogroženosti lahko naravne vrednote zavarujemo. Zavarovanje je eden od ukrepov varstva s katerim naravnim vrednotam dodelimo status naravnega spomenika, naravnega rezervata ali strogega naravnega rezervata. Tako usmeritve s katerimi usmerjamo ravnanje na naravni vrednoti postanejo režimi, s katerimi določimo pravila ravnanja na zavarovanem območju.
Kadar se lastnik naravne vrednote s pogodbo zaveže, da bo skrbel zanjo, govorimo o pogodbenem varstvu. Če pa se sklene pogodba o varstvu naravne vrednote z nekom, ki ni lastnik naravne vrednote, se tovrstna oblika varstva imenuje skrbništvo. Vsi do sedaj našteti ukrepi so preventivne narave, saj so naravnani tako, da preprečujejo poškodovanje ali uničenje naravne vrednote. Kadar pa se vendarle zgodi, da pride do poškodovanja ali uničenja naravne vrednote, lahko uporabimo ukrep imenovan obnovitev, s katerim ji povrnemo lastnosti, zaradi katerih je bila razglašena za naravno vrednoto. Zavedati pa se moramo, da se vseh vrednot ne da obnoviti, nekatere so po poškodovanju trajno uničene.
Če želimo obvarovati del narave, ki izkazuje lastnosti zaradi katerih bi lahko postal naravna vrednota in mu grozi uničenje, lahko uporabimo ukrep začasno zavarovanje. Z aktom za začasno zavarovanje del narave tako za največ dve leti obvarujemo pred posegom, ki bi bil lahko uničujoč.

Označevanje naravnih vrednot

Naravovarstveniki varujemo najbolj vredne dele narave, mnoge od njih pa na ustrezen način tudi predstavljamo obiskovalcem tako da jih označimo in predstavimo pomembne lastnosti naravne vrednote in njen pomen. Na takšen način želimo krepiti  zavedanje o vrednosti našega okolja. Z usmerjanjem obiskovalcev in opozarjanjem na ravnanje na naravnih vrednotah pa pripomoremo tudi k ohranjanju le teh.
Naravne vrednote so označene s pentljo, ki je simbol varstva narave. Sestavljena je iz šestih zank, nanizanih v krogu. Tri zanke simbolizirajo neživi del narave – vodo, zemljo in zrak; preostale tri pa živo naravo – rastline, živali in človeka.