Slovenija je »dežela na prepihu« tudi v botaničnem pogledu. Raznolike naravne danosti se odražajo tudi v veliki botanični pestrosti Slovenije. Ponašamo se z več kot 3200 rastlinskimi vrstami, kar je za evropski prostor veliko, številka pa se z raziskovanjem še povečuje.
Največ botaničnih naravnih vrednot predstavljajo nahajališča redkih in ogroženih rastlinskih vrst, nekatera celo endemičnih* ali reliktnih**. Praviloma jih najdemo na manjših območjih in nekatere se pojavljajo redko zaradi svoje majhne naravne razširjenosti, druge so se v tej skupini znašle zaradi vpliva človeka, ki je njihov življenjski prostor zmanjšal na minimum.
Eden takšnih žički grobelnik – endemit, ki se je razvil zaradi izoliranosti rastišča, in raste v Sloveniji le v okolici Žič. Rastlino je prvi opisal avstrijski botanik Baumgartner že leta 1907 po primerkih iz Žič. Tako je rastišče v Žičah klasično nahajališče te podvrste.
Žički grobelnik
Posebno zanimiva in hkrati tudi vrstno bogata so območja, kjer je rastlinski svet drugačen v povezavi z geološkimi ali geomorfološkimi posebnostmi. Na takih območjih lahko najdemo posebnosti v vrstni sestavi rastlin, ki jih praviloma tam ne bi našli. Tak primer je Snežnik, kjer se prepletata alpska in dinarska flora.
Svišč oz. encijan
Mnoge botanične naravne vrednote imajo pogosto opredeljene še druge zvrsti na primer zoološko ali ekosistemsko zvrst, saj si rastline in živali delijo življenjski prostor.
Posebno pozornost namenjamo rastlinam, ki so se s severa v naše kraje razširile v času ledenih dob. Po umiku snega in ledu, so se glavnine populacij umaknile nazaj na severna območja, saj so tu postale klimatske razmere pretople. Le na določenih območjih, navadno višjih nadmorskih višin, so se ohranile manjše populacije te severnoevropske flore. Takšna je velikonočnica, ki jo najdemo na Ponikvi pri Šentjurju ali pa na Boču.
Velikonočnica
Poudarek v varstvu rastlin je namenjen tudi barjem, predvsem visokim barjem. Tu so rastline zgubile stik s podtalnico in se napajajo le s padavinsko vodo, tla pa so kisla in z malo hranili. Tak primer so barja na Jelovici, Pokljuki, ali pa Lovrenška jezera.
*endemične vrste – endemiti: Endemít je žival ali rastlina, ki jo je moč najti le v nekaterih omejenih predelih sveta (arealu). K endemičnosti določene vrste prispevajo fizični, klimatski ali biološki dejavniki. Primer: človeška ribica (Proteus anguinus) je endemična za podzemne vode Dinarskega krasa, soška postrv pa za jadransko porečje. Nasprotni pojem je kozmopolit – vrsta lahko najdemo po celem svetu.
Rosika
**reliktne vrste – relikti: so ostanki vrst, ki so nekoč živele na nekem ozemlju. Območje njihove razširitve se je v preteklosti zmanjšalo (pogosto v hladnejših obdobjih, npr. pleistocenu). Območja, kjer so se ohranile reliktne vrste, se imenujejo zavetišče (refugij). Reliktne vrste se lahko razvrščajo po geološkem obdobju, ko so imele širši areal – npr. terciarni, glacialni, postglacialni, lahko jih delimo po mestu obstanka – relikt Julijskih Alp, balkanski relikt itd. Taksonomski relikti so ostanek nekdaj številčne skupine, ki pa je skoraj povsem izumrla.