Spodmol Veli Badin

V Sloveniji imamo gore, hribe, zaobljene griče, množico dolin najrazličnejših oblik, široke ravnice, morsko obalo. V precejšnjem delu Slovenije, na karbonatnih kamninah, pa imamo zelo zanimive reliefne oblike tudi pod zemeljskim površjem.
Svet okoli nas in pod nami nastaja v odvisnosti od tega, kdo oz. kaj ga oblikuje in v kakšnih materialih. V Sloveniji je voda vodilni oblikovalec površja. Kjer je to tekoča voda,  je značilna menjava dolin in slemen. Kjer voda teče najhitreje in ima veliko moč je ustvarila strme soteske, razgibane z brzicami, slapovi in koriti. Če je na pobočju ob preperevanju ostala še zaplata trših kamnin, ki jih voda ni mogla odnesti, krasijo takšne doline skalni osamelci. Taka je dolina rečice Iške, v kateri je zbrana cela zbirka geomorfoloških naravnih pojavov Preperevanje in različno odporne kamnine ter moč vode so krive tudi za nastanek naravnih oken in mostov. Vse kar vode v višjem svetu vzamejo s seboj, v nižinskem svetu, ko izgubijo svojo moč, odložijo. Ustvarjajo pahljačaste vršaje in široke ravnice, v katere vrezujejo vijugave struge.
Prav tako je voda, le v obliki ledu, ustvarila posebne oblike površja – krnice, koritaste U doline, priostrene vrhove gora, pode, obvisele doline, balvane, morene in grbinaste travnike. Triglavski ledenik in Ledenik pod Skuto sta predstavnika ledenikov, ki so v času zadnje ledene dobe preoblikovali predvsem severne, osojne predele Julijskih in Kamniško – Savinjskih Alp ter Karavank. Ob višku poledenitve je Julijske Alpe nad nadmorsko višino 1300 m prekrival sklenjen ledeni pokrov, s katerega so po dolinah drseli dolgi ledeniki. Najdaljši med njimi je bil bohinjski, katerega zapuščina je tudi jezerska kotanja Bohinjskega jezera.

Če je delo ledenikov v Sloveniji preteklost, pa se še danes pred našimi očmi odvija proces oblikovanja površja na morski obali. Valovanje, plimovanje, delovanje morskih tokov in drugi procesi nenehno spreminjajo pas na stiku morja in kopnega. Najbolj opazen na naši obali je Strunjanski klif s prepadnimi stenami, zgrajenimi iz mehkih flišnih plasti, ki jih morje, veter in dež brez premora preoblikujejo.

Mnogo počasneje kot na obali se odvijajo procesi na kraških območjih. Počasi, a vztrajno voda raztaplja karbonatne kamnine, ki se širijo na skoraj polovici ozemlja Slovenije. Nastajajo vrtače, ene najbolj značilnih površinskih kraških oblik, uvale, udornice, kraška polja. Na golem apnencu se oblikujejo škraplje in žlebiči, v visokogorju pa namesto vrtač najdemo kotliče.

Kras je za Slovenijo izjemnega pomena, saj se je prav pri nas začelo razvijati krasoslovje, mednarodno priznana stroka. Kras (karst) je beseda slovenskega jezika, ki je prešla meje in postala mednarodni strokovni izraz. Podobno se je na osnovi prvih opisov slovenskega krasa kot mednarodni termin za vrtačo uveljavil izraz dolina.
Da bi kras zares spoznali, moramo pogledati pod zemljo. Na krasu namreč vzporedno z oblikovanjem zemeljskega površja poteka tudi oblikovanje podzemeljskega reliefa. Voda milijone let prodira v podzemlje, topi kamnino in širi razpoke. Nastajajo jame in brezna. Velika večina podzemlja ostaja skrita, le peščica jam je urejenih za obisk. Velja omeniti, da je naša Vilenica najstarejša turistična jama na svetu.

Slovenija se lahko pohvali z nekaterimi zavidljivo dolgimi jamami, med katerimi je s slabimi petindvajsetimi kilometri najdaljši jamski sistem pod Migovcem. Hkrati je na visokogorskih kraških podih med Kaninom in Rombonom največja gostota globokih jam na svetu. Štiri najgloblja brezna se odpirajo na tem prostoru, tudi najgloblje brezno v Sloveniji, 1502 m globoko brezno Čehi II.
Seveda pa dolžina in globina nista edini lastnosti po katerih je jama lahko posebna. Kapniško okrasje jam, ki se bohoti v mnogih slovenskih jamah, je neprecenljive vrednosti, saj rastejo zelo dolgo. Predstavljajte si koliko časa traja, da zraste kapnik višine enega metra, če zraste največ nekaj milimetrov na leto.

Pogosto se zdi, da so geomorfološke oblike, pojavi in procesi najbolj statični, najbolj neuničljivi. A temu ni tako. predvsem pa popravnih izpitov pri poškodovanju ali uničenju ni. Velika večina geomorfoloških oblik je nastajala zelo dolgo, v posebnih razmerah, ki jih danes ni mogoče ponoviti. Z neprimernim posegom vanje lahko uničimo ali močno razvrednotimo delo narave. Še bolj občutljivo je kraško podzemlje, ki ima zelo majhne samočistilne sposobnosti, hkrati pa najmanjša sprememba pogojev v jami ali na površju nad njo, stanje jame lahko bistveno spremeni.
Da od vseh naravnih geomorfoloških oblik, pojavov in procesov, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju, izberemo tiste, ki so lahko naravne vrednote, se moramo »poigrati s peskom in biseri na plaži«, kot smo zapisali v predstavitvi naravnih vrednot. Izjema so jame in brezna, teh ne vrednotimo, temveč so vsa določena za naravne vrednote državnega pomena.