Slovenska naravovarstvena konferenca, ki sta jo organizirala Zavod RS za varstvo narave in Nacionalni inštitut za biologijo ter je potekala v okviru zaključujočega se projekta LIFE-IP NATURA.SI, je povezala strokovnjake in raziskovalce na področju varstva narave. V ospredju so bili obnova življenjskih okolij, učinkovitost naravovarstvenih ukrepov in dolgoročno spremljanje sprememb v naravi. Osrednje sporočilo, ki ga je v uvodu predala ministrica za okolje in prostor, mag. Polona Rifelj, je: znanje in izkušnje moramo neposredno vključevati v upravljanje prostora kot tudi v prostorske in okoljske odločitve.

Konferenca je bila namenjena predstavitvi dosežkov slovenskega varstva narave, izmenjavi izkušenj in konstruktivnemu dialogu med znanostjo, stroko, upravljavci prostora in odločevalci. Želimo si vzpostaviti redno osrednje naravovarstveno srečanje, na katerem bo mogoče predstavljati rezultate raziskav, vrednotiti izvedene ukrepe in skupaj iskati odgovore na aktualne naravovarstvene izzive.

Upadanje biotske raznovrstnosti in slabšanje stanja ekosistemov vse bolj vplivata na kakovost življenja in gospodarstvo. Koristi, ki jih zagotavlja narava, od zadrževanja vode do drugih ekosistemskih storitev, so vse bolj okrnjene, njihovo nadomeščanje pa drago ali celo nemogoče. Uvodna nagovora, ki sta jih podala direktorja obeh institucij, dr. Damijan Denac iz Zavoda RS za varstvo narave in doc.dr. Anže Župančič iz Nacionalnega inštituta za biologijo, sta poudarila, da varstvo narave zahteva trajno pozornost in ukrepanje tudi v času drugih družbenih in globalnih kriz. Pri tem je pomembno, da se stroka povezuje, krepi sodelovanje med institucijami in skrbi za večjo prepoznavnost dela, ki ga skupaj opravljamo za varstvo narave.


dr. Damijan Denac (direktor ZRSVN) in doc. dr. Anže Županič (direktor NIB)

Program je zajel širok razpon tem: od dinamike rek, obnove mokrišč in izzivov kmetijske krajine do upravljanja parkov in zavarovanih območij ter ohranjanja dvoživk, ptic, hroščev in rib. Predstavljene so bile tudi sodobne raziskovalne metode, med njimi uporaba okoljske DNK, telemetrije, zvočnega monitoringa ter modeliranja habitatov in populacij.

Prispevki so pokazali, da ima Slovenija obsežno naravovarstveno znanje in dragocene izkušnje z njegovim prenosom v prakso. Ob tem je bilo poudarjeno, da številne neznanke o delovanju ekosistemov ne smejo biti razlog za odlašanje. Razpoložljivo znanje mora že danes usmerjati odločitve o rabi in upravljanju prostora.

Pomemben poudarek je bil namenjen izbiri ukrepov glede na konkretne razmere. Ponekod je za obnovo narave ključno, da naravnim procesom omogočimo dovolj prostora, časa in miru. Drugod, denimo ob ogrožanju domorodnih vrst zaradi invazivnih tujerodnih vrst, so potrebni načrtni in aktivni posegi. Učinkovito varstvo narave zato zahteva strokovno presojo, spremljanje rezultatov in prilagajanje ukrepov, pa tudi sodelovanje s kmeti, upravljavci voda in drugimi uporabniki prostora.

Ministrica mag. Rifelj je v nagovoru poudarila, da ima Slovenija skoraj 38 odstotkov ozemlja vključenega v omrežje Natura 2000, kar pomeni veliko odgovornost pri upravljanju prostora. »Naša odgovornost zato ni le ohranjanje tega, kar imamo, temveč tudi iskanje učinkovitih načinov upravljanja prostora, v katerem se srečujejo naravovarstveni, gospodarski in drugi razvojni interesi,« je povedala. Poudarila je tudi pomen zgodnjega vključevanja naravovarstvene stroke: »Njeno znanje potrebujemo že pri izbiri rešitev, ne šele takrat, ko je projekt pripravljen in ugotavljamo, ali je sprejemljiv.«


mag. Polona Rifelj (Ministrstvo za okolje in prostor)

Konferenca je opozorila tudi na pomen mednarodnih zavez za konkretno delo v Sloveniji. Desetletje Združenih narodov za obnovo ekosistemov in leta 2024 sprejeta evropska uredba o obnovi narave postavljata obnovo poškodovanih ekosistemov ter spremljanje učinkov ukrepov med ključne naloge prihodnjih let.

Za njihovo uresničevanje so nujni kakovostni podatki, dolgoročno spremljanje stanja vrst in habitatov ter uporaba preverjenih izkušenj. Konferenca je ponudila prostor za povezovanje teh znanj in poudarila skupno odgovornost za njihov prenos v prakso.

Prva Slovenska naravovarstvena konferenca je pokazala, da mora v bodoče postati trajen prostor strokovnega in znanstvenega dialoga ter redna priložnost za predstavitev dosežkov, ki prispevajo k učinkovitejšemu varstvu narave v Sloveniji.