Kartiranje habitatnih tipov je hitra in natančna metoda, ki omogoča pridobitev kar največ informacij o stanju in strukturi habitatnih tipov v določenem prostoru. Prikaže nam realno stanje na terenu, ki ga ni mogoče razbrati iz satelitske slike. Podlaga za terensko delo je digitalni ortofoto posnetek (DOF), na katerega vrisujemo meje posameznih habitatnih tipov (poligone). Končni izdelek je karta strnjenih ploskev (poligonov), kjer mora imeti vsaka od njih določeno vsaj eno vrednost – vrsto habitatnega tipa na tisti površini.
Kartiranje habitatnih tipov se največkrat izvaja na območjih Nature 2000, s čimer preverjamo stanje območja. Podatki kartiranj so tudi osnova za monitoring habitatnih tipov, za modeliranje razširjenosti nekaterih vrst, ter za pripravo naravovarstvenih smernic, upravljavskih načrtov in presoj.
Slika 1: Celotno območje kartiranja. Z modro so označeni predeli, kjer je že bilo izvedeno. Slika 2: Vpisovanje habitatnih tipov na karto izbranega območja.
Večino kartiranj habitatnih tipov je v zadnjih letih potekalo v sklopu projekta LIFE integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji – LIFE-IP NATURA. SI. Območje Natura 2000 Pregara – travišča je bilo prvič kartirano leta 2007, v okviru projekta LIFE IP NATURA. SI. pa ponovno preverjamo stanje habitatnih tipov, ki bo služilo kot podlaga za načrtovanje ukrepov za izboljšanje stanja območja. Za območje Pregare, ki leži v Slovenski Istri so najbolj značilni submediteranski – ilirski polsuhi travniki, pojavljajo pa se tudi srednjeevropski kseromezofilni nižinski travniki na razmeroma suhih tleh za katere je značilna visoka pahovka (Arrhenatherum elatius). Slednji se pojavljajo na bolj bogatih tleh, kjer so bile v preteklosti pogosto njive, lahko pa nastanejo tudi z evtrofizacijo submediteransko – ilirskih polsuhih travnikov. Oba habitatna tipa sta vključena v Prilogo I habitatne direktive.
Travi, ki sta med najbolj značilnimi za submediteranske travnike sta pokončna stoklasa (Bromopsis erecta) in zlatolaska (Chrysopogon gryllus).
Slika 3: Zlatolaska (Chrysopogon gryllus) Slika 4: Pokošen travnik
V sklopu kartiranja zabeležimo vse habitatne tipe znotraj določenega območja, poleg travniških površin torej tudi vse preostale habitatne tipe kot so njive, vinogradi, opuščene njive, grmišča, vasi. Beležimo tudi stanje zaraščanja travnikov ter vpisujemo “križance” med habitatni tipi (npr. zaraščanje travnikov z različnimi grmišči, mladimi stopnjami listnatih ali iglastih gozdov, prisotnost invazivk). Na terenu je vsaj na višjem hierarhičnem nivoju mogoče določiti habitatni tip tudi že pokošenim travnikom.
Slika 5: Primer submediteransko – ilirskega polsuhega travnika
Popisovalci na terenu določijo, če je stanje naravovarstveno pomembnejših habitatnih tipov v ugodnem ali manj ugodnem stanju. Ugodno stanje nakazuje velika vrstna pestrost in prisotnost kukavičevk, manj ugodno stanje pa zaraščanje, prisotnost invazivnih tujerodnih vrst in evtrofikacijo površin. Značilnost nekaterih travišč pa je tudi zaraščanje zaradi opuščanja kmetijskih površin. Stanje travišč na območju Pregare je pri kartiranju pokazalo, da je prisotno zaraščanje travnikov z robidami, grmišči in gozdom, ponekod v travnike že prehajajo opuščene njive. Na mnogih bolje ohranjenih travnikih pa so bile še vedno prisotne orhideje, v času kartiranja predvsem piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis).
Slika 6: Piramidasti pilovec
Kartiranje habitatnih tipov omogoča realni vpogled v trenutno stanje območja, s primerjavo morebitnih večjih kartiranj istega območja pa je možno opazovati napredovanje zaraščanja in druge spremembe v okolju. Trenutno kartiranje ostaja najbolj učinkovita metoda spremljanja stanja habitatnih tipov.
