Rak močvirski škarjar (Procambarus clarkii) je doma v Mehiki in Severni Ameriki (Louisiana) na območju Evrope, torej tudi Slovenije, pa prepoznan kot močno invazivna tujerodna vrsta raka. V Evropi je močvirski škarjar prisoten od sedemdesetih (1973) let prejšnjega stoletja, ko so ga za uporabo v ribogojstvu ilegalno prinesli v Španijo, a je rak hitro »pobegnil« v naravo . Od tod se je vrsta hitro širila po Evropi.


Območja, kjer se močvirski škarjar rad naseli (Foto: T. Belej)

Naseljuje predvsem stoječe ali počasi tekoče vode z mehkim, blatnim dnom. Je zelo prilagodljiv in dobro prenaša širok razpon okoljskih dejavnikov – nizko koncentracijo kisika, zvišano saliniteto, onesnaženo okolje pa tudi začasno sušo. Je vsejed, prehranjuje se z vodnimi makrofiti, algami, detritom, nevretenčarji, mladicami in jajčeci rib ter mrhovino.
Vrsta doseže spolno zrelost že pri nekaj mesecih starosti in se razmnožuje večkrat letno. Samice izležejo več sto jajčec, zato se množijo zelo hitro. V ugodnih razmerah lahko močvirski škarjar doseže starost do pet let.


Močvirski škarjar (Foto: T. Belej)

Gre za trenutno najširše razširjeno vrsto raka na svetu z najbolj uničujočimi vplivi na sladkovodne ekosisteme – lahko se seli po kopnem, posebej v vlažnih razmerah, preživi daljša obdobja suše z zakopavanjem v substrat. Zaradi svoje tolerance na različne okoljske pogoje in prehransko prilagojenost je sposoben zavzeti zelo različne sladkovodne habitate.

V Evropi je bil močvirski škarjar zabeležen v  Avstriji, Angliji, Belgiji, Cipru, Italiji vključno s Sardinijo, Franciji, Nemčiji, Španiji z Malorco, Portugalski z Azori in Tenerifi, v Sloveniji in Švici.

Invazivnost močvirskega škarjarja

Močvirski škarjar je v Evropi uvrščen na Seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo (7.8.2025) ki zadevajo Unijo, saj njegova prisotnost ogroža domačo biotsko raznovrstnost, torej tudi ekosisteme in habitate ter negativno vpliva na gospodarstvo. Po Uredbi EU o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst veljajo za močvirskega škarjarja najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Ukrepi za obvladovanje njegovih populacij vključujejo različne fizične, kemične ali biološke ukrepe, ki so namenjeni odstranitvi invazivne tujerodne vrste, nadzoru nad njeno populacijo ali preprečevanju njenega širjenja.

V Sloveniji je bil močvirski škarjar prvič opažen v začetku junija 2018, ko je bilo na avtocestnem počivališču Lopata nelegalno odvrženo večje število osebkov močvirskega škarjarja. Sledila je izvedba ukrepov odstranjevanja že v istem letu. Kasneje so bili  izvedeni še dodatni ukrepi odstranjevanja in obvladovanja močvirskega škarjarja in leta 2020 rakov na Lopati ni bilo več najdenih. Izvedena je bila tudi eDNA analiza in vsi vzorci z izjemo enega na iztoku lovilca olj pri bencinskem servisu, so bili negativni. Pri pregledu terena po obdobju kovida so na priložnostnem terenskem ogledu in odvzemu vzorcev za lastne raziskave, raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) oktobra 2024 v kanalu na Lopati ujeli več mladih  močvirskih škarjarjev. Rak močvirski škarjar se je tudi v Sloveniji izkazal za izjemno invazivnega.


Slika območja prisotnosti raka močvirskega škarjarja, avtor: arhiv ZZRS

Od lani je vzpostavljeno strokovno sodelovanje, obveščanje, spremljanje Ministrstva za naravne vire in prostor, Zavoda RS za varstvo narave, Zavoda za ribištvo Slovenije, Nacionalnega inštituta za biologijo, Centra za kartografijo flore in favne in Urada RS za kemikalije. Ob tem, da spremljamo stanje in ugotavljamo območje širjenja raka močvirskega škarjarja, raka tudi izlavljajo z različnimi metodami. Hkrati na terenu izvajamo komunikacijo z deležniki, lokalno skupnostjo ter zainteresirano javostjo.

Negativni vplivi raka škarjarja

Populacija močvirskega škarjarja na območju Lopate lahko hitro pride v stik s populacijami domorodnih rakov – jelševcem v Šmartinskem jezeru in potoku Koprivnica ter rakom koščakom v potoku Trnava. Obe omenjeni vrsti domorodnega raka sta zavarovani, redki in ogroženi.
Glavni vpliv na domorodne vrste je prenos povzročitelja račje kuge, s katero so močvirski škarjarji okuženi, parazit pa med domorodnimi vrstami rakov lahko povzroči masovne pogine in celo lokalna izumrtja populacij domorodnih rakov.
Močvirski škarjar lahko močno spremeni tudi ekosistemske procese, prehranske verige ter poslabša kakovost vode v prizadetih vodnih telesih zaradi prehranjevanja z makrofiti in nevretenčarji. Ob tem povzroča spremembe obrežnega pasu vodotokov zaradi obsežne dejavnosti izkopavanja rovov. Močvirski škarjar pa ne vpliva le na vodno, ampak tudi na kopensko biodiverziteto in celo na vodno infrastrukturo, saj ob prenamnožitvi populacije prihaja do sesedanja brežin vodotokov zaradi kopanja rovov in s tem do velikih ekonomskih škod kakor tudi do zmanjševanja poplavne varnosti.

Odstranjevanje invazivnega močvirskega škarjarja

Ukrepi za odstranjevanje močvirskega škarjarja so namenjeni odstranitvi populacije ali nadzoru nad populacijo, ko je ni več mogoče trajno odstraniti. To pomeni zmanjšanje škodljivih vplivov raka škarjarja in omejevanje njegovega nadaljnjega širjenja.
Metode odstranjevanja tujerodnih vrst vključujejo fizične, kemične in biološke ukrepe.

  • Lovljenje oz. odstranjevanje ali uničevanje posameznih osebkov vključuje ročno pobiranje rakov, postavljanje vrš in pasti iz opeke, ter elektroizlov. Za lovljenje je potrebna kombinacija ukrepov, saj ima vsak od ukrepov svoje omejitve. Vrše so velikostno selektivne, ekološke pasti iz zidakov lahko onemogočajo izlov velikih osebkov, medtem ko elektroizlov zagotavlja lovljenje vseh velikostnih razredov, a je uspeh manjši pri rakih v primerjavi z ribami. Poleg tega je potrebno vsakoletno večkratno izlavljanje na celotnem območju razširjenosti. Stroški tega ukrepa so visoki.
  • Biološka kontrola tujerodnih rakov z vnosom predatorskih rib. Ta ukrep se lahko izvaja le v večjih vodotokih ali stoječih vodnih telesih, ki so primeren življenjski prostor za predatorske ribe. V primeru Lopate ta pristop v sedanjih razmerah ni primeren, saj gre za majhne, močno zaraščene vodotoke, ki lahko delno presahnejo.
  • Spuščanje sterilnih samcev v okolje – ta ukrep sicer omogoča zmanjšanje številčnosti populacije, a so stroški nesorazmerno visoki z uspešnostjo metode, zahtevajo transport živali in s tem dodatno tveganje pobega v okolje pa tudi posebno opremo in večkratno ponavljanje. Izvedbo omenjenega ukrepa na območju Lopate dodatno otežuje okuženost rakov z račjo kugo.
  • Modifikacija oz. uničevanje habitata – kar pomeni izsuševanje območja, kjer raki škarjarji živijo ter zasipanje tega območja. S pregradami je potrebno preprečiti širjenje oz. pobeg invazivnih rakov. Ker močvirski škarjar lahko na kopnem preživi dolgo obdobje je v primeru izsuševanja poleg postavljanja pregrad dolvodno in gorvodno po vodotoku potrebno tudi preprečiti bežanje rakov iz vodotoka na kopno. Za učinkovito odstranjevanje je potrebno na dno struge dodajati žgano apno.
  • Biocidna kontrola  – je zastrupljanje celotne populacije močvirskega škarjarja. Kot biocidna sredstva se najpogosteje uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, in sicer insekticidi. Za odstranjevanje invazivnih tujerodnih rakov se je za primerno in uspešno izkazal insekticid Pyblast, ki kot aktivno snov vsebuje naravni piretrin. Na Škotskem so Pyblast uporabili za uspešno odstranitev signalnega raka iz manjših stoječih vodnih teles prav tako so insekticid uspešno testirali tudi v naravnih pogojih v Italiji.
    Tretiranje z biocidom omogoča učinkovito odstranitev invazivnih rakov na posameznem območju in je glede na uspeh tudi najcenejša metoda. Pred izvedbo ukrepa je potrebno izloviti ribe in dvoživke.