Svetovni dan mokrišč, ki ga vsako leto obeležujemo 2. februarja, je letos v ospredje postavil povezavo med naravno in kulturno dediščino mokrišč. Človekova navezanost na vodna okolja sega globoko v preteklost, saj so se skozi tisočletja razvila številna znanja, prakse ter snovna in nesnovna dediščina, povezana z življenjem ob vodi. Danes je trajnostno upravljanje mokrišč in sobivanje ljudi z njimi ključnega pomena, saj mokrišča ohranjajo biotsko raznovrstnost, zagotavljajo življenjske vire, blažijo učinke ekstremnih vremenskih pojavov in podnebnih sprememb ter pomembno soustvarjajo našo kulturno identiteto.
Slovenija je bogata z mokrišči
Zaradi svoje lege na stiku med različnimi biogeografskimi regijami (Alpami, Panonsko nižino, Dinarskim gorstvom in Sredozemljem), velja Slovenija za eno najbolj raznolikih območij v Evropi – in eden od ključnih nosilcev te raznolikosti so prav mokrišča. Med njih spadajo močvirja, barja, poplavna območja rek, rečne mrtvice, kraška polja, mokrotni travniki, kali, mlake, soline in obalna območja. V Sloveniji so tri območja opredeljena kot mednarodno pomembna Ramsarska mokrišča – Škocjanske jame, Cerkniško jezero z okolico in Sečoveljske soline. Številna so vključena v omrežje Natura 2000 ali pa so opredeljena kot naravne vrednote lokalnega ali državnega pomena.
Različni tipi mokrišč in njihovi prebivalci, arhiv ZRSVN
Pomen mokrišč
Poleg zagotavljanja življenjskega prostora za približno štirideset odstotkov rastlinskih in živalskih vrst na svetu, so mokrišča zaradi njihovih funkcij pomembna tudi za ljudi. Nudijo nam preskrbo z vodo in hrano, predstavljajo prostor za raziskovanje in rekreacijo ter blažijo podnebne spremembe, saj uravnavajo mikroklimo in blažijo ekstremne vremenske pojave kot so suše in poplave.
Povezovanje naravne in kulturne dediščine
Ob letošnjem svetovnem dnevu mokrišč poudarjamo, da so mokrišča tudi pomemben del kulturne identitete, ki je rezultat dolgotrajnega sobivanja ljudi z vodnimi okolji. Stoletja so bila vključena v vsakdanje gospodarjenje: s košnjo trstišč za kritino, steljo in izolacijo, s pletarstvom iz vrbovja, izrabo vodne moči za mline in žage, ribolovom, rabo slatin in mofet, zagotavljanjem vode za živino in ljudi s kali, pozno košnjo in pašo na poplavnih travnikih ter pridobivanjem soli v solinah. Te prakse so oblikovale biotsko bogato kulturno krajino in se odražajo tudi v ljudskem izročilu in lokalni identiteti, zato varovanje mokrišč danes pomeni povezovanje naravovarstva, kulturne dediščine in tradicionalnih znanj za trajnostno prihodnost.
Kaj jih ogroža
Kljub njihovemu pomenu za naravo in ljudi, mokrišča po vsem svetu hitro izginjajo – v zadnjih 50 letih smo jih izgubili kar 35 odstotkov. Trenutno jim najbolj grozijo onesnaženost, krčenje zaradi izsuševanja in zasipavanja ter podnebne spremembe.
Degradirani habitati so potrebni obnove
Zaradi slabšanja stanja ekosistemov je Evropska unija junija 2024 sprejela Uredbo o obnovi narave, katere krovni cilj je do leta 2030 obnoviti vsaj dvajset odstotkov vseh kopenskih in morskih območij Evropske unije, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki potrebujejo obnovo. Poseben poudarek je na habitatih in vrstah v slabem ohranitvenem stanju, med katerimi so tudi mnoga obalna in celinska mokrišča (npr. visoka, prehodna in nizka barja, uleknine na šotni podlagi, presihajoča jezera, mokrotni travniki, reke, jezera ter obrečni in obrežni habitati). Ministrstvo za naravne vire in prostor pripravlja Nacionalni načrt za obnovo narave, ki bo ključni dokument za izvajanje Uredbe o obnovi narave. Z obnovo habitatov bomo obnovili tudi naravne procese in tako povečali odpornost okolja na podnebne spremembe, zmanjšali tveganja poplav in suš, okrepili ekosistemske storitve ter prispevati k blaženju podnebnih sprememb, posebej z obnovo šotišč in drugih naravnih ponorov ogljika.
Delo Zavoda RS za varstvo narave
Na področju ohranjanja mokrišč deluje tudi Zavod RS za varstvo narave. Tako na nivoju načrtovanja prostora, priprave strokovnih podlag, sodelovanja pri oblikovanju kmetijskih ukrepov, izobraževanja in ozaveščanja, izvedbi terenskih akcij z neposrednim vplivom na naravo ter sodelovanja pri izvajanju projektov.
Med potekajočimi projekti sodelujemo pri LIFE TRŠCA, LIFE OrnamentalIAS, LIFE RESTORE for MDD, LIFE-IP NATURA.SI, DeProfundis, BIOdiverseWetNet, Pohorka2, Natura Mura-Drava, ZaKras2 ter MOČvira. Področja, ki jih projekti naslavljajo so zelo raznolika in obsegajo uvajanje primernih kmetijskih praks za upravljanje trstišč, odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst ter ozaveščanje o naravni in kulturni dediščini mofet. Vključujejo tudi obnovo poplavnih logov in gozdov, obrežnih habitatov, kalov in drugih manjših, raziskave razširjenosti bolezni, kot sta račja kuga in hitridne glive, ter pripravo protokolov za njihovo čezmejno obvladovanje, vzpostavitev varovalnih ograj in trajnih podhodov in za dvoživke.
Letos, kot poseben mokriščni habitat izpostavljamo mokre mofete, ki jih obnavljamo in raziskujemo v projektu Iz globin – deProfundis. Mokre mofete so edinstven pojav naravne in kulturne dediščine in spadajo med poseben tip mokrišča z izhajanjem geogenega CO2. Območja z mofetami – pri nas v okolici Gornje Radgone- so pomembna stičišča naravne in kulturne dediščine, mofete pa ravno zaradi svoje posebnosti privabljajo tako domačine kot tudi tuje obiskovalce. V projektu mofete raziskujemo, obnavljamo in pripravljamo akcijski načrt trajnostnega upravljanja te izjemne dediščine.
Mofeta Strmec, Avtor: Simon Verbič
Skozi zgodovino so ljudje z mokrišči živeli v tesni povezanosti in prepoznavali njihov pomen. Izginjanje mokrišč pomeni izgubo tako naše naravne kot kulturne dediščine, zato so ohranjanje, obnova in dobro stanje mokrišč ključni za dobrobit narave in ljudi ter skupna odgovornost vseh nas.
Uradna spletna stran o Svetovnem dnevu mokrišč: Official website of World Wetlands Day by Ramsar in plakat
Plakat
