Na severozahodnem robu Podgorskega krasa so na krpi vododržnih flišnih kamnin površinsko tekoče vode oblikovale razgiban rečni relief z velikimi strminami, povsem drugačen od bližnjega uravnanega kraškega površja. Zaradi izjemne naravne in kulturne dediščine je širše območje soteske Glinščice, doline potoka Griža, ter kontaktni kras z jamami pod Beko in Ocizlo od leta 1992 zavarovano kot krajinski park. Karta krajinskega parka.

Po krajinskem parku Beka se lahko sprehodimo v vsakem letnem času. Ko drevje odvrže listje se razkrijejo geološke in reliefne značilnosti in posebnosti, od spomladi do jeseni glavno vlogo prevzame živopisni svet rastlin in živali.

Pred sprehodom predlagamo postanek v informacijskem centru v Klancu pri Kozini, kjer obiskovalce pozdravi prav posebna prebivalka krajinskega parka …

Konec oktobra 2025 je bila v stavbi nekdanje vodne črpalke za napajanje parnih lokomotiv na že dolgo opuščeni železniški progi Trst – Hrpelje urejena interpretacija zavarovanega območja narave. Obiskovalca seznani s splošnimi značilnostmi krajinskega parka in mu predstavi ključne vsebine varstva narave. Izpostavljena je vloga vododržnih in vodoprepustnih kamnin pri oblikovanju reliefa. Rečni (fluvialni) erozijski procesi so v mehkih flišnih kamninah oblikovali sotesko Glinščice in strme grape stranskih pritokov. Na stiku flišnih kamnin in krasa je nastal kontaktni kras z jamami. Raznolika kamninska podlaga in razgiban relief na majhni površini oblikujeta osnovo za veliko pestrost rastlin in živali, med katerimi so tudi ogrožene in zavarovane vrste.

Na dno globoke in divje soteske vodijo strme steze. V skoraj navpičnih stenah, ki se dvigajo nad strugo Glinščice, so lepo vidni nagubani flišni skladi. Bolj odporne kamnine v strugi ustvarjajo naravne pregrade in stopnje, čez katere voda pada v številnih skočnikih in manjših slapovih ter zastaja v tolmunih. Hudourniška narava Glinščice popolnoma ustreza potočnemu raku koščencu. Njegova prisotnost priča o dobri ohranjenosti potoka in kvaliteti vode.

Moč vode je nekdaj poganjala številna mlinska kolesa, na obeh straneh meje. V zadnjih sto letih je narava skoraj prekrila sledove človekove dejavnosti.

Nekoč je bila dolina Glinščice edini naravni prehod od morja v notranjost dežele in obratno. S spremembo političnih ureditev in mej so se spremenili tudi prometni trgovski tokovi. Družbeni in ekonomski dejavniki so vplivali na opuščanje rabe kmetijskih površin v bližini naselij Beka in Mihele. Večino travnikov, pašnikov in vinogradov, ki so bili popisani pred dvesto leti in so zabeleženi v franciscejskem katastru, je počasi prerasel gozd.

Večji del krajinskega parka danes pokriva toploljubni hrastov gozd. Na flišnih tleh je najštevilčnejši hrast graden, sledijo mu navadna bukev, cer in beli gaber. Ko zacvetijo divje češnje, na pobočjih že od daleč opazimo bele otočke v še povsem zimskem gozdu. Na gozdnih tleh se jim pred olistanjem dreves pridružijo zelnate znanilke pomladi: navadni jeglič – trobentica, istrski teloh, navadni pasji zob, šmarnice … Nad levim bregom potoka Griža in deloma nad desnim bregom Glinščice se dvigajo pusta in strma kamnita apnenčasta pobočja z melišči, porasla z vrzelastim gozdom puhastega hrasta, črnega gabra in malega jesena.

Krajinski park Beka je del širšega območja Natura 2000 Kras. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste, njihove habitate (življenjska okolja), ter habitatne tipe, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. Mednje zagotovo sodijo suhi ekstenzivni travniki z izjemno pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst. Zaradi opuščanja tradicionalne rabe in pretiranega poseganja v prostor se travniške površine krčijo in število vrst upada. Zmanjšuje se biotska raznovrstnost, ki je ključna za zagotavljanje naravnega ravnovesja.

Pod Beko in Ocizlo, na stiku med paleocenskim apnencem in eocenskim flišem, je nastal značilen primer kontaktnega (stičnega) krasa z jamami. V plitvo podolgovato kotanjo se stekajo štirje potoki flišnega zaledja. V sklenjeni kotanji je kar šest jamskih vhodov oz. jam. Ocizeljska jama, Blažev spodmol, Maletova jama, Miškotova jama in Jurjeva jama v Lokah so pod zemljo povezane in jih dojemamo kot enoten Beško-Ocizeljski jamski sistem. Voda iz Maletove jame in Jurjeve jame v Lokah teče podzemno v Miškotovo jamo, ki poleg Ocizeljske jame predstavlja glavni odtok iz jamskega sistema. Podzemno se istočasno pretaka na različnih nivojih in večinoma odteka v dva izvira Boljunca (Italija). Splet podzemnih rovov je dolg več kot 5,7 km.

Po ogledu vsebin v informacijskem centru je čas, za doživetje v naravi. Za izhodišče predlagamo vas Beka, po kateri je poimenovan krajinski park. Informacijska tabla sredi vasi nas usmeri na Stezo prijateljstva, osnovano v časih, ko je državna meja med Italijo in Jugoslavijo ločevala dva različna družbeno-politična sistema in prečkanje državne meje ni bilo tako samoumevno, kot je danes. Odprta je bila 1981 na pobudo čezmejnih prebivalcev ob prvi prireditvi Odprta meja – Confine aperto, ki tradicionalno poteka vsako leto, kljub temu, da Jugoslavije ni več.

Na koncu vasi se najprej sprehodimo med travniškimi površinami, ki z mejicami tvorijo mozaično krajino. Pozno spomladi bomo tukaj srečali metulje, ki se gostijo na živo pisano pogrnjeni mizi travniškega cvetja. Negnojeni in pozno košeni travniki na flišu, na uravnanem slemenu med Glinščico in Grižo, so pomembna rastišča kukavičevk. Od aprila do konca septembra, morda še oktobra, se zvrsti cela paleta barv in raznolikost oblik cvetov divje rastočih orhidej. Ker so vse vrste v Sloveniji zavarovane, jih seveda ne nabiramo, ampak le opazujemo in fotografiramo.


Po vrsti: dolgolistna naglavka (Cephalanthera longifolia), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea)

Usmerjevalne table postavljene na razpotjih nas vodijo po 2,8 km dolgi poti od Beke do Botača, ki je od lanske jeseni obnovljena. Vedoželjnim štiri informativne table prikazujejo značilnosti in posebnosti zavarovanega območja narave. Hoja skozi strnjen hrastov gozd nam v poletni pripeki nudi dobrodošlo senco, lesene klopce pa vabijo h kratkemu počitku v miru narave ob komaj slišnem šumenju Glinščice na dnu soteske. Spokojnost občasno prekine le dobro uigrano ptičje petje.

Na skalnatem pomolu tik nad sotočjem Glinščice in Griže je sredi 13. stoletja stala utrdba Lorencon. Pozorni obiskovalec bo ob vznožju vzpetine sledil liniji obrambnega jarka in opazil ostanke kamnitih zidov cerkve sv. Lovrenca. Nekoliko naprej se nam nad Botačem odpre razgled po dolini Glinščice, vse do mesta v zalivu – Trsta. Preko strmih pobočij se nato počasi in previdno spustimo do Botača na italijanski strani meje, kjer končno dosežemo vodotok. Označena pot se skozi Naravni rezervat doline Glinščice nadaljuje proti Boljuncu in Dolini. Ker smo se tokrat odločili za krožno pot, se iz Botača odpravimo po dolini Griže proti izhodišču v vasi Beka.

Če smo prihranili še kaj moči, naše odkrivanje lepot krajinskega parka nadaljujemo na skrajnem jugovzhodnem delu, kjer se štirje potoki stekajo v kotanjo Korošca. Zaradi majhnega zaledja so vodotoki večji del leta skromno vodnati ali celo suhi. Bolj slikovito bo doživetje po obilnejših padavinah, ko zažuborijo številna slapišča in slapovi, ki ponikajo v  Beško-Ocizeljski jamski sistem.

Posebno pozornost pritegne naravni most na vhodu v Miškotovo jamo.

Obiskovalcem je v IC na voljo tudi brošura z najpomembnejšimi zanimivostmi krajinskega parka Beka in pregledno karto z označenimi tematskimi potmi v okolici, ki bodo bralca morda poklicale k novim doživetjem v naravi.

Ureditev poti ter predstavitev naravovarstvenih značilnosti KP Beka je bila del Sporazuma o zagotovitvi izravnalnih ukrepov na trasi drugega tira železniške proge na odseku Divača – Koper, sklenjenega leta 2014 med Občino Hrpelje-Kozina in takratnima Ministrstvom za kmetijstvo in okolje, ter Ministrstvom za infrastrukturo in prostor.